5. – 7. september 2025
Letos je naša pohodniška sekcija Runolist prehodila greben Košute, najdaljši gorski greben v Sloveniji (približno 10 km) v pogorju Karavank.
Greben je tudi meja med Slovenijo in Avstrijo. Na grebenu Košute je 6 vrhov nad 2000 m nadmorske višine. Naš cilj je bil Veliki vrh (2088 m nadmorske višine), ki je najzahodnejši del grebena, Malo Kladivo (2036 m nadmorske višine) in Veliko Kladivo (2094 m nadmorske višine). Z vrha se ponuja čudovit razgled na Karavanke, Julijske Alpe in na Visoke ter Nizke Ture v Avstriji.
Banjaluko smo zapustili zgodaj zjutraj in po štirih urah prispeli na izhodišče, parkirišče v Podljubelju. Dobro razpoloženi smo si oprtali nahrbtnike in se počasi začeli vzpenjati. Pred nami je bila zahtevna naloga premagati približno 800 m višinske razlike do Koče na Kofcah. Vreme je bilo odlično za hojo, nikamor se nam ni mudilo, saj so bili nahrbtniki težki. Po dveh urah in pol smo prispeli do doma, ki se nahaja na čudovitem mestu ob vznožju Kofce gore in Velikega vrha. Pozabili smo na utrujenost, ko smo za hišo zagledali čudovit greben Košute, naš pogled je ušel na čarobne Kamniško-Savinjske Alpe v daljavi in visok skalnat Storžič. Na terasi smo se odžejali s hladnim pivom in uživali v pogledu na pravljično naravo. V sobe smo lahko vstopili šele ob 18. uri in po kratki osvežitvi smo se odločili za raziskovanje okolice. To je bilo v načrtu, a vreme in lepota narave sta nas zvabili, da smo se odpravili na vrh. Osveženi in željni hoje smo se povzpeli na Veliki vrh. To je bila pa res poslastica. Z vrha se je odprl pogled na Avstrijo, v daljavi se je videl Celovec in vrh grebena v vsej svoji lepoti. Ponosni in veseli smo bili, da smo v enem dnevu premagali 1400 m višinske razlike in uživali v nestvarni lepoti narave. Polni vtisov smo se vrnili proti domu, mimo črede gorskih krav in konj. Prava idila.
Dom je bil popoln, od namestitve, čiste posteljnine, dobre hrane in res prijaznega osebja. Utrujeni, a zadovoljni smo šli spat. Dogovorili smo se, da bomo zgodaj vstali in ob 7. uri pozajtrkovali ter se odpravili na greben. Po obilnem zajtrku smo se odpravili na Kofce. Ponovno je bilo treba preplezati s 1448 m n. v. na 1907 m n. v. Vzpon je bil precej strm in zahteven. Ko pa smo vstali, je bil greben veliko lažji. Vreme nam je bilo naklonjeno, sicer malo oblačno, a brez vetra, idealno. Uživali smo vsak trenutek in se nam ni mudilo, saj smo nosili sledi utrujenosti od včerajšnjega vzpona. Državna meja Slovenije in Avstrije je ves čas označena, zato smo bili včasih v Sloveniji, včasih v Avstriji. Počasi in previdno smo se vzpenjali po skalah na Veliko Kladivo. Vpisali smo se v knjigo vtisov vseh, ki so se povzpeli na vrh, zatem smo se fotografirali in poskušali ugotoviti, kaj vse lahko vidimo v okolici. Zdaj plezanja ni bilo več, naloga je bila opravljena in zato smo se odpravili nazaj v dolino. Po uri in pol strme poti smo prispeli do doma na Šiji. Tam smo se spočili in popili pivo.
Čez pol ure smo bili v našem domu. In kot je rekel eden od naših pohodnikov, je prišel najboljši del pohoda, kosilo. Ponudba je bila raznolika, težko se je bilo odločiti. Nekdo je naročil joto, drugi gobovo juho, kislo zelje, kranjske klobase, vsi pa so se odločili poskusiti štruklje. Nihče se ni zmotil pri izbiri, hrana je bila odlična. Zvečer smo klepetali in delali načrte za naprej. Izbrali smo obisk Arboretuma - Volčji potok in nismo se zmotili, uživali smo v nekaj urah sprehoda po naravi, občudovali rože, kaktuse in metulje. In na koncu nas je Olga povabila na kavo k svojemu stricu v Šentjernej Stara vas. Seveda ni bila samo kava, pogostili so nas s cvičkom in več vrstami peciva, grozdjem in figami. Navdušeni smo bili nad njihovo cerkvijo, o kateri nam je pripovedoval stric Stane. Res smo uživali v tem nenačrtovanem obisku. Poslovili smo se od Olginih sorodnikov in se odpravili domov. Kaj naj rečem, bilo je super!
Ljiljana Memon
Prevod Metoda Perger
