Vas Pince Marof je bila ustanovljena pred 100 leti. Po prvi svetovni vojni in podpisu Rapalskega sporazuma so številni Istrani in Primorci zapustili svoje domove pred prihajajočim fašizmom in se trajno naselili ob reki Muri, na skrajnem severovzhodu Slovenije, v sedanji občini Lendava.
S seboj so prinesli bogato kulturno dediščino: pesmi in napeve Jadrana, običaje, kulinariko, spomine in način življenja, ki so ga vtkali v novo pokrajino. Društvo Primorcev in Istranov v Prekmurju neguje spomine na svoje korenine, eden od dogodkov, ki jih organizirajo v spomin na svoje prednike, pa je Mineštrijada, kjer se kuha tradicionalna jed Istre in Primorja - mineštra.
Letos, 6. 6. 2026, je bila organizirana že peta Mineštrijada po vrsti, na katero je bilo povabljeno tudi naše društvo. Z veseljem smo se odzvali, tako zaradi kuhanja kot zaradi srečanja z našimi dragimi prijatelji iz Pince Marofa, s katerimi se v Lendavi - Slovenija in Slatini - Republika Srbska družimo že štiri leta.
Predsednik Društva Slovencev Triglav Ivan Memon in članice kulinarične sekcije društva, Ljiljana, Milena, Olga in jaz, smo se odpravili preizkusit svoje kulinarične spretnosti. V Pince Marof smo prispeli ob deveti uri, tam pa je bilo že vse pripravljeno: velik šotor (za registracijo udeležencev in izvedbo kulturnega dela), mize z ognjiščem za kotliček in seveda nasmejani gostitelji z navodili in jutranjo postrežbo. Do enajste ure je prispelo 17 ekip. Slovesnost je odprla in udeležence pozdravila Nataša Tomšić, predsednica Društva Primorci in Istrani v Prekmurju. Nato je sledil nastop folklornih skupin iz Lendave in okolice. Najbolj me je navdušil nastop Glasbene šole Lendava in Gaberskega mantraša iz Gaberja.
In potem smo se lotili dela. Ivan je šel po kotliček s sestavinami: čebulo, zeleno, korenjem, papriko, krompirjem, paradižnikom, makaroni, mastjo, začimbami ... zakuril ogenj, ženski del ekipe pa je pripravil mizo: prt, napis Društva, glasila Društva, pecivo, ki smo ga prinesli, žganje, kislo smetano in slovenski vrč z vrtnicami in poljskim makom, ki smo ga nabrali na bližnjem polju. Ob napornem čiščenju in sekljanju zelenjave sprva sploh nismo slišali zvokov harmonike in pesmi, ki je delovnim ekipam dajala ritem in veselo vzdušje. Ko je bila zelenjava v kotlu, je eden od članov ekipe mešal mineštro, da se ni zažgala, ostali pa so se pridružili pesmim in šalam, saj je bila letos tudi nagrada za najbolj zabavno ekipo. Prijazni gostitelji so vzpodbujali goste, odbori so nadzorovali kuhanje, razpoloženje in postavitev miz. Ob spoznavanju in druženju z drugimi ekipami smo poskusili njihove dobrote in si ogledali tudi njihove kotle ter ocenili kakovost mineštre. Mineštra se je kuhala na ognju, sestavine so bile enake, a le ena naj bi bila najboljša. Ekipa iz Somborja je prišla prvič, ekipa iz Trsta je sodelovala v narodnih nošah, ekipi iz Lendave in Marofa sta imeli okusne torte, ekipa iz Ljubljane je bila najbolj vesela in tako naprej, vsi na nek način drugačni, a vsi nasmejani, topli, sijoči kot ta sončni dan v prekmurski ravnici.
Mineštra je bila pripravljena, komisija je vzela vzorce in mi smo se usedli, da bi pojedli našo najboljšo mineštro, poskusili pa smo tudi ostale.
Na razglasitvi nismo prejeli nagrade, ampak dejstvo, da smo bili del dogodka, ki so ga organizirali ti čudoviti ljudje iz Pince Marofa, je največja nagrada. Srečni, zadovoljni z zvoki polke in valčka v duši smo se vrnili v Banjaluko.
Olga Suvajac
Prevod Metoda Perger
